Matija Zajšek , intervju z strokovnjakom za internetne objave in seo optimizacijo ….  o lepo pogrnjeni mizi, kulturi prehranjevanja in še kaj….

• Najprej bi želela, da se predstavite mojim bralcem. Kako bi opisali Vaše podjetje (Nubia) in Vaše delo? Kaj Vi pravzaprav počnete? Kdo so Vaše stranke? Kakšne stranke si želite?

  

 

Pozdravljena Mirjana. Čeprav me vi že najbrž zelo dobro poznate, dajva obiskovalcem vaše spletne strani povedati, da sem preprosto Matija, ki se že več let, profesionalno ukvarja s pomočjo podjetjem pri spletnem nastopu. Pri čemer, se za razliko od najbrž večine slovenskih podjetnikov, ki počnejo podobno, bolj distanciram in ne lotevam spletnega nastopa čez socialna omrežja, temveč se prvenstveno in profesionalno posvečam predvsem nastopu na Googlu. V tem poslu sem na samostonji poti že šesto leto in najbrž, kljub temu, da večina slovenske spletne srenje ocenjuje, da je samo čez Google nemogoče ali pa zelo težko zgraditi uspešen posel, sem eden redkih, ki za svoje delo ne uporablja plačljivih oglaševalskih spletnih kampanj. Moji najbolj priljubljeni taktiki spletnega nastopa, če smem tako reči, sta bloganje in seo.

 

• Kako bi opisali sebe?   Zakaj ste izbrali ta poklic? Ali ste zadovoljni? Katere so lastnosti, ki Vas odlikujejo? Kaj je Vaša prednost?

 

V bistvu tega “poklica” nisem ne načrtoval, še manj pa izbral. Se mi zdi, da je SEO prej našel mene :). Po stroki sodim v branžo turizma, kjer so mi bolj bile domače vaše teme: kulinarika, gostinstvo, vrhunska postrežba… a šele z vami vidim, da je šola na tem področju eno, praksa pa nekaj povsem drugega. Od študija do samostojne podjetniške poti se je vmes sicer zavrtelo nekaj rednih služb, a v prav vseh sem se pogosto “ujel”, da prehitevam nekatere reči. Zato sem iskal nekaj samostojnega in nekaj kar bi lahko opravljal od doma. Spletnemu poslu sem se praktično pridružil med poznejšimi. Davno po tem, ko so iz polj spletne prodaje, optimizacije spletnih strani, trženja čez socialna omrežja, drugi že želi. S svojim delom in poslom sem zadovoljen zelo. Bi pa bila laž, če bi zapisal, da sem to pot načrtoval. Kako pa v bistvu lahko načrtuješ prihodnost, ki je šele pred tabo?

 

• In če se vrneva k temi najinega intervjuja, Kako izgleda pri Vas pogrnjena miza? Ali so razlike ob delovnikih in nedeljah? Razlika zajtrk, kosilo, večerja,….

 

No, to pa je tematika 🙂 Navkljub vtisu, da smo morda mi, pri nas, preveč podjetniška družina in si ne vzamemo časa niti za skupne obroke oz. da imamo manj časa za redne obroke, moram najprej povedati, da temu ni tako.

Hvala Bogu, imamo delo tako organizirano (oba z ženo namreč delava vsak svoj posel od doma), da lahko tudi čez teden obedujemo skupaj. Moje delo na področju digitalnega trženja, ni takšno, da bi zahtevalo, da se kamorkoli vozim (razen na izvedbe predavanj za digitalni marketing in izvedbe tečajev na sedežih podjetij, v bistvu, ves čas, delam od doma).

Po tem, ko se otroci vrnejo iz šole. Glede pogrinjkov in kulinarike bi rekel (kolikor pač o tem vem), da sodimo med klasične pripravljalce jedi, naša miza (kot tudi cel domači ambient), pa je kljub nedavno prenovljeni celotni hiši, prej v tradicionalnem stilu, kot v modernem. Nekako nam bolj ustreza domačnost, od tod pa sva z ženo tudi izbrala lokacijo, ko sva iskala primerno mesto za to, kje bo stala naša hiša. Živimo namreč v Majšperku, v samem osrčju Haloz.

 

• Kaj pri Vaši pogrnjeni mizi najbolj cenite? Ali bi lahko rekli, da vidite podobnost med oblačenjem sebe ( nas) in pripravo mize?

 

Uf…..težko vprašanje. Odkrito zapisano, nikoli nisem o tem ne razmišljal, niti bil na to pozoren. A, ko zdaj malo razmislim, se mi zdi, da imate prav. V celotnem delovanju in življenju (v domačem in poslovnem okolju) se mi zdi, da smo cela družina nekako bolj “klasiki”, tradicionalisti. V naši hiši in na nas samih (obleke), boste prej našli pridih domačnosti, samo za ilustracijo pa povem, da dekor in notranji interier po hiši, predstavljajo prej starinski izdelki (100 let stara ura v jedilnici), kot moderni okraski in pohištvo. Temu je podvržen tudi ambient okrog pripravljanja kosila in ostalih obrokov. Vzorci na krožnikih, bi ocenjeval (lahko, da se motim), so prej iz kakšnih 60. let, kot iz današnjega časa, po stilu pa, ker se na to ne spoznam, se mi zdi, da tak stil vidim v kakšnem angleškem filmu o Harry Potterju in podobno.

 

• Kdo vse pri Vas pripravlja mizo? Vi, žena, otroci… Kdo kuha in nabavlja hrano? Ali kuhate vsak dan ali samo ob vikendih ali morda nikoli?

 

Kot rečeno, dela opravljamo v družini vsi. Pri tem ni razlik. Je pa seveda vprašanje, kdaj kdo. Ponavadi je pa temu tako, da pripravlja tisti, ki ima največ časa. Kar pomeni, da čez vikend, tako kosilo, kot pripravo mize, opravimo vsi. Čez teden, včasih kuha žena, včasih jaz, pa tudi otroka sta dovolj stara, da večerjo ali kosilo, pripravita ona. Nabava hrane je spet skupno opravilo. Drugo pa je, kdo odloča o tem, kaj bomo v trgovini dali v košarico. Jaz sem ponavadi ta, ki nerga, da je kakšna reč predraga in, da česa ne rabimo, ženska polovice družine pa je ta, ki poskrbi, da trgovine ne zapustimo polne :).

 

• Ali obstaja kakšna anekdota ali prigoda v zvezi z mizo in prehranjevanjem ( morda otroštva)?

 

Zagotovo, ker, kolikor vem, kot otrok, nisem bil ravno najbolj spreten pri teh rečeh.

Enkrat se spomnim, da sva z bratom pripravljala mizo in nama je bilo naročeno, da iz kleti prineseva kompot. Še zdaj ne vem, zakaj je bilo naročeno obema :). Vrata v jedilnico so bila steklena, mladi kot smo bili, pa si lahko predstavljate, da sva kompot iz kleti želela prinesti v eni minuti. Moj brat je šel pred mano, jaz za njim. Medtem, ko sem previdno držal kompot v roki in sploh ne gledal naprej, je brat za mano, zaprl vrata. Jaz pa direktno, s kompotom, skozi steklo, čez njih. Kljub praskam in krvavim rokam, sem kompot obdržal v rokah. Res pa je, so me po tem za kak mesec čakale obveze po rokah.

 

• Kako izgleda Vaša sanjsko pogrnjena miza ali za Vas kot moškega sploh nima pomena?

 

Je to trik vprašanje? 🙂

Najlažje bi mi najbrž bilo odgovoriti, da nima pomena, a ne drži. A vseeno mislim, da ima drugačen pomen, kot za vas. Meni, kot očetu, je predvsem pomembno, da smo skupaj za mizo. Da za mizo ni nobenih drugih motenj in, da res imamo čas za nas. Da je dobro obložena miza in, da vse skupaj lepo zgleda, prav tako šteje. Seveda. A, ko se pogovarjam z vami, odkrito zapišem, da nisem čisto prepričan, če bi vas kadarkoli upal povabiti na večerjo :). Kaj pa jaz vem o pravilnem serviranju in postrežbi. Pravzaprav nič. Kar pa niti približno ne pomeni, da slednjemu dajem manjšo vrednost. Vsak je na svojem področju strokovnjak, nedvomno, a jaz na tem zagotovo nisem. Kolikor vas pa poznam, pa vidim, da vi ste. In zato je fajn, da sodelujem z vami :).

 

• Kaj menite o namizni kulturi pri Slovencih? Bi kaj spremenili? Ali bi morali več delati na mladih, kajti srednja generacija je » baje« izgubljena?

 

Kultura prehranjevanja, je po mojem, vse bližje zahodni. Hitro, bogato in preveč obloženi mizi. Manj pa posvečena detajlom, pozornosti in odnosu do stranke, ki se ji streže hrana. To vidim in opažam iz prakse. In imam verjetno tak vtis še iz študentskih let. Ko je bila gastronomija in strežba na mojem “jedilniku” praktično vsak dan v obliki študija. Kaj drugega jaz ne vidim, pa tudi “spreminjanja generacije” se jaz ne bi šel. Ker v to preprosto ne verjamem. Vsak naj spremeni sebe in kvečjemu tako bomo spremenili svet. Spreminjanje drugih pa je, najbrž tudi že zaradi mojih let, vsaj zame Sizifovo delo.

 

• Za konec še morda kakšen nasvet ali sporočilo za Slovence v zvezi z lepo pogrnjeno mizo in kulturo prehranjevanja….

 

Predvsem vzemite si čas za užitek. Užitek pa zagotovo ni v tem, da je na mizi preveč hrane in obilje, temveč prej v tem, da za njo sedijo tisti, ki vam pomenijo največ.